Na samem severu Gorskega kotarja družina Pintar prideluje iskane ekološke izdelke, med katerimi je najbolj znan sir, ki ga izdelujejo po tradicionalni recepturi. Pri svojem delu se soočajo s številnimi izzivi, a so vztrajni in ne obupajo.

V Čabru, na skrajnem severu Gorskega kotarja, se družina Pintar ukvarja s pridelavo ekoloških izdelkov in ne popušča v boju za preživetje ter ohranjanje tradicije in starih sort sadnega drevja. 

POGLEJTE VIDEO PRISPEVEK O DEJAVNOSTIH DRUŽINE PINTAR.

Začeli so z 10 kravami, s sivo-rjavim alpskim govedom, čez čas pa so prešli na pasmo holštajn, tako da imajo zdaj mešano čredo. »To nam ustreza, ker želimo imeti tako mleko kot meso. Pravzaprav smo želeli staro pasmo goveda, a ni šlo, ker so bile težave z boleznimi,« sta nam povedali sestri Anita Pintar in Adriana Tomazini.

Žledolom je uničil sadovnjak

Pred desetimi leti so začeli sodelovati s slovenskim Zavodom za kmetijstvo, ki jim je, kot pravita, v veliko pomoč pri reji in zdravljenju živine, zagotavljanju kakovosti sena in obdelavi travnikov. Po žledolomu so jim zelo pomagali, saj so prišli obrezat sadno drevje, da bi se hitreje obnovilo in da bi rešili avtohtone sorte.

Pred 10 leti, spomnimo, je padal strašen ledeni dež, ki mu je sledil žledolom in uničil gozdove pa tudi sadovnjake. Njihov sadovnjak je bil prepolovljen in številne stare sorte sadnega drevja so izginile, nekaj pa jih je Aniti s pomočjo slovenske svetovalne službe uspelo rešiti.

Čabar leži tik ob meji s Slovenijo. Približno 300 metrov od njih je izvir Čabranke, reke, ki deli obe državi. Kraj, kjer stoji družinsko kmetijsko gospodarstvo Pintar, je na samem, v okolici ni industrije in prometa, s tem pa tudi ne onesnaževal.

Sadovnjak je bil uničen, vendar jim ga je uspelo rešiti.

Za krave potrebujejo od 60 do 90 ton sena, vsi dodatki, ki jih kupujejo, so ekološki. Prireja mleka je bila v njihovi družini vedno taka, vsa hrana je naravna, nikoli niso uporabljali gnojil.

Vrhunska kakovost in babičin recept

Škripavac, sir s čemažem, skuta s smetano, poltrdi sir činkel, jogurti … Vse to so mlečni izdelki tega družinskega kmetijskega gospodarstva, ki zadnjih deset let ali več redno osvajajo nagrade na mednarodnem festivalu »Dobrote slovenskih kmetij«.

Vrhunsko kakovost potrjuje tudi dejstvo, da vseh petsto kilogramov sira, kolikor ga v povprečju proizvedejo na mesec, brez težav najde pot do kupcev. Ekološki izdelki so na trgu iskani in jih ni veliko, pravi Anita, zato prodajo vse, ne glede na to, da je cena nekoliko višja od večine drugih izdelkov na trgu.

»Zaradi standarda v državi ne moremo zvišati cen svojih ekoloških izdelkov,« pojasnjuje. Čeprav so njihove cene nekoliko višje, niso tako visoke, da si teh izdelkov ne bi mogli privoščiti kupci z nižjimi dohodki, na primer upokojenci.

Na vprašanje, v čem je skrivnost kakovosti zelo iskanega čabarskega škripavca, Anita odgovarja, da ni nobene skrivnosti, temveč gre za tradicionalno sirarstvo, s katerim je njo in njeno sestro že davno seznanila njuna babica. Že ko sta bili majhni deklici, je skrbela zanju in ju med drugim učila delati sir.

»Ko sem se lotila tega posla, sem želela delati sir kot babica Marija. Vesela sem, da mi je uspelo, saj je po okusu enak siru, ki sva ga z Adriano jedli v otroštvu. Po nasvetu strokovnjakov sva dodali le nekaj manjših elementov,« razkrije Anita.

Poslušanje narave

Nikoli ne silijo narave in živali – kolikor lahko dajo, toliko potem sami prejmejo. »Kar nam da naš sadovnjak, lahko spretno predelamo, pa tudi vse tisto, kar naberemo v naravi. Potencial je povsod okoli nas, imeti moramo le voljo, da ga izkoristimo, se naučimo, kako, in si to tudi upati,« pravi Anita.

Aroma zelišč, ki jih nabira na posestvu, je zaradi različnih vremenskih razmer vsako leto drugačna. Ko je veliko sonca, so rastline močne in dišeče – polne arome, če pa je veliko dežja, izgubijo nekaj intenzivnega vonja in zdravilnosti. »Naše podnebje je precej varljivo, nepredvidljivo, zato moramo pred vsakim delom prisluhniti naravi, preveriti vremensko napoved, spremljati celo stanje glede divjadi,« poudarja veliko povezanost z naravo.

Na sirni cesti je njihovo gospodarstvo nepogrešljiva destinacija.

Na primer za košnjo morajo imeti vsaj 10 do 14 zaporednih dni suhega in toplega vremena. »Takrat vsi priskočijo na pomoč, saj je prava akcija. V kratkem času je treba pokositi čim več, da dobimo vrhunsko seno,« pojasnjuje prizadevna Goranka.

Podnebne spremembe

Opozarja, da so podnebne spremembe zelo vidne – poletje se začenja vse pozneje, zime pa zadnja leta sploh ni bilo. Večinoma je mrzlo, ni pa zelo mrzlo in ni snega, pravi, tako da se takoj, ko se spomladi otopli, začne pretakanje sokov v sadnem drevju. »Potem pride pozeba, ki vse uniči. Veliko let torej nimamo pridelka,« opisuje.

Poleg tega prej ni bilo tako velikih suš kot letos poleti, ko je bilo dolgo res vroče. Pove nam, da je prejšnja leta, tudi če je bila velika vročina, trajala največ dva tedna.

Letos so bile v enem obdobju težave z dežjem, tako da je rastline napadla plesen. Tretirajo pa le z naravnimi pripravki, ki jih Anita pripravlja sama – s preslico, gabezom, koprivo, rmanom.

Cilj intervencije 70.04. Ekološko kmetovanje je spodbujanje uporabe okolju prijaznih praks in metod ekološkega kmetovanja (neuporaba sintetičnih mineralnih gnojil in zmanjšanje uporabe pesticidov) z vidika zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov, prilagajanja in blaženja podnebnih sprememb. 

Ko sadno drevje obrodi, pride medved in naredi veliko škode. Spleza namreč na vrh sadnega drevja, pri tem pa s kremplji olupi deblo ali polomi steblo. Zato so postavili električnega pastirja. Vendar ograjo brez težav preskočijo košute in srne, ki pojedo vse, kar dosežejo.

Mladi študirajo, služb pa ni

»Otroci niso ostali na kmetiji, niti v Gorskem kotarju, saj se tu žal nimajo kje zaposliti. V kmetijstvu je sicer veliko dela, a zaslužki niso veliki,« opisuje naša sogovornica.

Enako je pri sosedih, dodaja, otroci se šolajo, služb pa zanje ni. »Država in občina bi morali mladim pomagati, da ostanejo v tem prostoru, jim omogočiti, da svoje znanje uporabijo tukaj, kjer so se rodili, da jim ne bo treba odhajati od doma,« poziva Anita.

Njena sestra Adriana Tomazini dodaja, da so se tovarne zaprle in številni objekti so prazni. To je škoda, morali bi jih dati na voljo vsem, ki želijo nekaj začeti, meni. »Otroci bi ostali, radi imajo ta kraj, a nimajo od česa živeti,« sklene.

Adriana meni, da je treba mladim zagotoviti določene olajšave, saj je življenje tu dražje, stroški so višji. »Ljudje tukaj potrebujejo močnejše in dražje avtomobile, zimske gume, potrebujejo toplejša in boljša oblačila,« navede nekaj primerov.

Daleč so od vsega, nadaljuje, avtomobili se bolj obrabljajo, porabi se več goriva … Do Reke je sto kilometrov, do Ljubljane prav toliko.

Narava je najboljši zdravnik

Adriana se spominja, kako je nekoč na tem območju imela vsaka hiša eno ali dve kravi. Samo v 80. letih prejšnjega stoletja je bilo okoli 900 krav, pravi, danes pa so edini, ki redijo krave molznice na območju Čabra.

»Nekateri imajo še vedno sistem krava-tele, vendar se nikomur več ne splača proizvajati mleka. Območje je zapuščeno, gozd ga je zavzel … mladih ni ali pa nimajo volje. Mogoče jo imajo, a jih je treba spodbuditi,« sporoča Adriana.

Danes so na območju Čabra edini, ki poleg mesnih pasem redijo tudi krave molznice.

Za konec nam Anita pove, da bi rada, da bi bilo njihovo gospodarstvo zgled mladim, da bi videli, kako je mogoče od tega živeti, da je lepo živeti v naravi in v sožitju z njo, da je mogoče imeti vse to in si s tem zagotoviti eksistenco.

»Kar je morda najpomembnejše, je dejstvo, da je narava najboljši zdravnik, v njej se človek sprosti, tu ni stresa. In za vsako človeško tegobo ali bolezen se najde rastlina, ki lahko pomaga,« sklene Anita Pintar.

Besedilo in fotografije: Blanka KUFNER, Agroklub.com, hrvaški partner pri projektu ZSKP, ZŽ