»Kot večina Brezovčanov so se tudi moji predniki preživljali s kmetovanjem, tako da sem obdelovanje polj in rejo domačih živali od malih nog doživljala tudi sama in sta postala del mene, zato sem tudi zdaj, ko sem se vrnila domov, ukvarjam s kmetijstvom,« je v svoji knjigi, kroniki njene rojstne Brezovice, z naslovom Srce za zapahi, zapisala Marija Veršič, po domače Tomažinova Minka. 

»Ker sem v srcu kmečki človek, ki ljubi in spoštuje naravo ter njene pridelke, sem hotela zapisati nekaj o razvoju kmetijstva skozi čas, saj se zdi, da dandanes postaja vedno bolj cenjen stari način kmetovanja, z moderno besedo bio kmetovanje,« nam je povedala Marija o razlogih za pisanje omenjene knjige. Med drugo svetovno vojno rojena Marija se je leta 1963 zaposlila v tovarni Šumi, kjer je ostala 6 let in postala tudi najmlajša predsednica sindikata v takratni Sloveniji. Pri 22 letih pa je odšla na delo v Avstrijo, od koder, kot pove: »sem se vsak vikend z vlakom vozila domov, da smo na domači kmetiji lahko opravili vsa potrebna dela.« V tujini je spoznala tudi bodočega moža, avstrijsko-koroškega Slovenca, ter dočakala tudi ‘penzijo’ pri starosti 55 let. »Prvi dan v penziji sem odšla domov na kmetijo, moža pa sem pustila kar v tujini še za eno leto. Ko se je tudi on upokojil, se mi je pridružil na naši domačiji.«

»Danes se zdi, da se brez zemlje živi bolje kot z njo«

Tako pravi Marija in ob tem pove: »Kmetijo imam v solastništvu z mojima dvema bratoma in sestro. Z možem Heinzem obdelujeva 12 hektarjev zemlje, nekaj pa je imava še dodatno v najemu. Poleg tega pa gospodariva še z 9 hektarji gozda. Trenutno imava v štali še 17 glav živine, v boljših časih pa jih je bilo tudi 26. A pri mojih 76 letih z možem razmišljava o počasnem zmanjševanju in upava, da morda kmetijo prevzame kakšen od nečakov ali nečakinj, ker svojih otrok nimava. Vendar današnji časi so taki, da če kmetija ni dovolj velika, potem za njeno delovanje potrebuješ dodatne vire, službo ali kot midva z možem pokojnino. Vse to pa je mučno in zato razumem mlade, ki se ne odločajo za kmečki poklic. Imava dovolj mehanizacije, da kar se da na lažji način opraviva vsa potrebna dela.

»Človek ima v življenju več ljubezni. Ena najlepših je ljubiti zemljo in domači kraj.«

Velika preizkušnja za nas je bil recimo žledolom leta 2014. Ves les sva sama spravila iz hriba, država nam je obljubila pomoč po tej ujmi, a o tej pomoči še do danes ni ne duha ne sluha. Kljub vsemu pa sem izjemno zadovoljna, da sem kmetijo obnovila in posodobila. Obnovila sem hišo, hlev in druge pritikline.

Marija se je na kmetiji lotila vsakršnega dela. Tudi stari hlev je sama na novo ometala in mu na čelni fasadi sama naredila dve freski.

Pravzaprav ga ni dela, ki se ga ne bi lotila, recimo tudi polaganja keramičnih talnih ploščic in še marsičesa, tudi prašiča sem včasih sama zaklala, a sem ga najprej ustrelila; sem tudi članica lovske družine. No, ob vsem tem pa tudi izjemno rada potujem tako po Sloveniji kot po Evropi in po ostalem svetu.«

Marija je širši javnosti znana tudi kot izjemna kosica.

O tem pravi: »Leta 2007 me je znanec nagovoril, da sem šla v Presko pri Medvodah na ogled tekmovanja v košnji. Pa so me tam nagovorili, češ, še ena kosa je prosta, daj, poprimi jo še ti. Pa sem jo in sem bila druga. Od takrat na državnih prvenstvih nisem bila nikoli slabša kot druga. Za letos pa ne vem, kako bo, v planu smo imeli svetovno prvenstvo v Moravčah, a glede na ta virus, ki ga imamo sedaj, ne vem, kaj bo.«

Častna občanka občine Brezovica

Lansko jesen je Marija postala tudi častna občanka svoje občine, saj o njej ni napisala le knjige, temveč je bila in je še vključena v celo vrsto društev ter bila vseskozi tudi v delovanje občine. O njenih talentih pa mnogo pove izvleček obrazložitve ob podelitvi občinskega priznanja, ki med drugim pravi: »Marija (Minka) Veršič je ženska mnogih talentov, ki ljubi tradicijo in jo s ponosom ohranja. Minka je bila ves čas tudi zelo aktivna športnica. V mladih letih je tekmovala v atletiki, zmagala v krosu v Podpeči in bila članica strelskega društva z zračno puško. Bila je tudi predsednica ŠD Partizan na Brezovici. V Avstriji je nekaj časa igrala nogomet, aktivna je bila tudi v metanju okroglih plošč na ročaju (športu, podobnem današnjem curlingu), v katerem se je udeležila tudi avstrijskega državnega prvenstva. Leta 2007 je pričela tekmovati v košnji z ročno koso. Dosegla je nekaj izjemnih rezultatov: štirikrat je bila državna prvakinja, sedemkrat podprvakinja, štirikrat pa je zastopala Slovenijo na evropskih prvenstvih. V kategoriji nad 60 let je postala večkratna svetovna prvakinja (2016, 2017 in 2018), uspešna pa je bila tudi v ekipnih tekmovanjih na SP. Obenem je aktivna članica društva ŠKTD Lokvanj, s katerim se je skupaj s 70 kosci udeležila dogodka v košnji trave za Guinessovo knjigo rekordov. Med vsemi kosicami je bila ravno Minka najstarejša udeleženka.«

Življenje te uči, časi pa se spreminjajo

Iznajdljivost, priročnost in marljivost so ji bile, glede na zgodbe o njenih prednikih, gotovo položene že v zibko. »Oče mi je pripovedoval, da je bila hiša Tomažinovih na Breznu že za časa turških vpadov. Anekdota pravi, da je takratni gospodar na domačiji, brž ko je izvedel, da se približujejo Turki, vse nastlal in razmetal okrog domačije. Turki pa so, videč razdejanje, odšli naprej, češ, tukaj smo že bili. Moj stari ata je ob prehodu v 20. stoletje domačijo preselil na sedanjo lokacijo v dolino pod Breznim, kjer je zgradil vse na novo od hiše do hleva. Na staro domačijo na Breznu pa spominja le še stari zasuti vodnjak poleg t.i. Tomažinovega grabna, od koder so nekoč nosili vodo na Brezno. Jaz pa se spominjam prvih povojnih let, še posebej kako so ob mlačvi na dvorišču ob obvezni oddaji šteli vreče pšenice. Mlatiči pa so kljub vsemu uspeli kakšno vrečo skriti v pleve. Sicer pa nismo goljufali. Mama je vedno oddajala najboljšo hrano, oče, ki je bil celo zaprt zaradi premalo oddanega krompirja, pa je daroval veliko lesa za izgradnjo nove države. Žal pa so se potem vrstile kmetijske reforme, starši so morali veliko zemlje prodati, če so želeli preživeti našo družino, bili pa smo tudi ogoljufani pri odvzemu zemlje. Naneslo je, da so me starši namenili za naslednico kmetije. Ob moji službi v tujini mi je uspelo obnoviti kmetijo, nakupiti potrebne stroje in dokupiti še nekaj zemlje. Z možem se zavedava in čutiva dolžnost do naših prednikov ter upava, da bo mogoče tudi za nama na Tomažinovi kmetiji kdo kmetoval,« nam za slovo pove Marija, mi pa navajamo besede iz njene knjige: »Časi se spreminjajo, zemlja se vrti – mi pa smo nemočni gospodarji svoje usode.«

»Doslej sva s Henzijem ročno pripravljala drva, odslej jih bova lažje,« ob najnovejši pridobitvi na kmetiji pove Marija.

Besedilo in fotografije: Franc Fortuna