Za to, kar je naredil Aleš Winkler in njegova družina, moraš imeti res veliko poguma.

Pred petnajstimi leti sta diplomirani pravnik z dobro službo v Ljubljani in njegova življenjska sopotnica Saša, zdravnica po poklicu, skupaj z dvema odraščajočima otrokoma, zamenjala mestno življenje za istrsko idilo.

Aleš je približno 20 kilometrov od Pule proti notranjosti Istre odkril zapuščeno kmetijo in jo po kratkem premisleku odkupil od 36 dedičev. Najprej mu je bila všeč zgolj lokacija, neokrnjena narava in petje ptičev, potem pa se je začel zavedati, da je vredno poskusiti s kultiviranjem 60 hektarjev močno zaraščenih površin. Zemlja je tu dokaj skopa, plitva, z veliko kamenja. Iz tega razloga prevladuje v celotni okolici nizek sredozemski listopadni gozd.

Lastnika posestva v osrčju Istre sta nekdanje mestno življenje nadomestila s podeželsko idilo.

Kmalu po prihodu je najel lokalnega gradbinca, ki mu je za silo z buldožerjem očistil pol hektarja. Cena je bila visoka, izgled zemljišča pa kot po resni bitki, zato je izvajalca odslovil. Takrat je od soseda izvedel, da lahko sanacijo zaraščenih površin izvede tudi s pomočjo koz. In kupil je prvih 30 koz.

V zavetju Komparičke “domuje” že 300 koz. 

Komaj je novo pečeni živinorejec spustil v gozd svoj prvi trop koz, že so se pojavili šakali. Po besedah Aleša naj bi se šakali premaknili iz Like v Istro. Ta premik se je zgodil, ker so v Liko na novo prišli volkovi, znano pa je, da volk in šakal ne moreta živeti na istem območju, zato se šibkejši šakal umakne.

Svoje koze so na kmetiji Kumparička, to je namreč staro ime za to kmetijo, hitro zaščitili z ovčarskimi psi. Danes na kmetiji in v njeni okolici za varnost skrbi 10 ovčarskih psov pasme hrvaški ovčar in italijanske pasme maramensko abruški ovčar, katerih osnovna značilnost je, da varujejo drobnico pred volkovi.

SIR S PRIJETNIM VONJEM PO KOZAH

Potem ko se je živina počutila varno, so domačini Aleša ponovno spomnili, da lahko koze tudi molze in tako pridobi zanimivo mleko, z blagim okusom po »kozah«. Preizkus se je obnesel, postavili so nov hlev, ki v osnovi ni hlev, ampak zgolj nadstrešek z vetrobranom na eni strani in molzišče z 2 × 12 stojišči. Sledila je še investicija v sirarno ter zorilnico sirov in obnova hiše.

Ekološko pridelan kozji sir je izvrstnega okusa. 

Danes ima Kumparička 300 koz, dva konja in eno plemensko svinjo. Pasemska struktura živali je mešana, saj se v čredi prepletajo geni srnaste in sanske koze.

Kmetija je v tem času pridobila status ekološkega pridelovalca mleka in mlečnih izdelkov. Živali se pasejo po »starem« Istrskem načinu po pašnikih in gozdu. Površine niso ograjene. Živali so preko noči zaprte pod nastreškom in se po jutranji molži v spremstvu pastirja in ovčarskih psov odpravijo na pašo. Dopoldanska paša traja do 3 ure, potem se živali vrnejo nazaj v stajo. Tukaj počivajo in se popoldan ponovno odpravijo na nekaj krajšo pašo. Pred večerom sledi še druga molža.

Ob času našega obiska je bilo obdobje jaritev, zato so bile živali ves dan v staji in imeli so le eno molžo dnevno. Živalim v jasli pokladajo izključno seno, v času molže pa še ekološka peletirana krmila.

GOSPODARNO O GOSPODARJENJU NA KMETIJI

Seno odkupujejo od okoliških kmetov, ki so opustili rejo živali. Gospodar Aleš enostavno pove, da se je potrebno na kmetiji preprosto odločiti, kaj lahko delaš sam in kaj moraš kupiti. Če bi želel sam pridelati seno, bi potreboval več delovne sile in investicijo v strojni park za spravilo sena. Z organizacijo, kot jo imajo sedaj, se lahko posvetijo zgolj reji živali in sirarstvu.

Sistem in način reje brez težav lahko ocenimo kot tradicionalen, zelo ekstenziven, živalim prijazen. Na tak način so v Istri pred 100 leti redili vse koze. Morda so prav zaradi tega živali zdrave. Celjenje proti modrikastemu jeziku so do sedaj izvajali vedno takrat, ko so bile živali že v polni brejosti in tako niso imeli niti najmanjših težav. Živali redno tretirajo proti zajedavcem.

KMETOVANJE, KI DOPOLNJUJE TURIZEM

Mleko vsakodnevno predelajo v različne izdelke, med katerimi najbolj izstopa staran trdi sir z izrazito nagubano skorjo. Vse izdelke samostojno prodajajo doma, na tržnici v Puli ter v boljše hotele in restavracije v Istri. Na kmetiji v času turistične sezone sprejemajo obiskovalce na degustacijo ali na vnaprej dogovorjena pozna kosila. Gosti so dobrodošli, vendar morajo upoštevati delovni ritem živali na kmetiji in ljudi, ki tu živijo.

Povsod v Istri, kjer glavno gospodarsko panogo predstavlja turizem, je v času pandemije koronavirusa čutiti zaskrbljenost glede letošnje turistične sezone. Istra kot turistična regija je v zadnjih letih uspela razviti kmetijstvo kot zanimivo spremljevalno dejavnost z direktno ponudbo na kmetijah. Tukaj izstopajo vinarji, oljkarji, obudili so staro pasmo govedi boškarin in imajo tudi «našega« kozjerejca.

Pravnik, gospodar, kozjerejec in ekolog – vse to je Aleš Winkler, ki je živ dokaz, da se človek uči celo življenje, in če ima pri tem še občutek za enostavne rešitve, uspeh ne more izostati. Nekdo drug bi to lahko označil za »agrobiznis«, mi pa vemo, da gre za uspešno zgodbo spremenjenega načina življenja, ki razume naravo.

Turisti radi preizkušajo lokalne dobrote. 

Besedilo in fotografije: Tevž Tavčar

Na YouTube kanalu si oglejte tudi video prispevek Kmečki glas predstavlja: KUMPARIČKA EKOLOŠKA KOZJEREJSKA KMETIJA

NE SPREGLEJTE knjige Založbe Kmečki glas REJA OVC IN KOZ slovenske avtorice Marjete Ženko. VABLJENI K NAKUPU.