Nočna paša, dron namesto pastirja – kako se Ivan Sarić spoprijema s podnebnimi spremembami?

24 septembra, 2024
0
0

V krogu petih kilometrov od naše kmetije ni žive duše, mi smo edini norci, ki tu delamo s kravami, in to brez vode, pravi Ivan Sarić, edini proizvajalec sira »iz mišine« (iz meha) v skladu s pogoji HACCP.

Je v današnjem času na podeželju mogoče najti mlade visoko izobražene ljudi, ki živijo od živinoreje? Odgovor je – da, vendar zelo redko.

Mi smo jih našli v Dalmatinski zagori v občini Promina, ki izstopa od značilne statistike izseljevanja s podeželja. Tamkajšnji prebivalci imajo vrtec, šolo, zdravstveni dom, tako rekoč vso mestno infrastrukturo, v zadnjih letih pa je v vsaki hiši mlada družina z otroki.

Ena takšnih je družina Ivana Sarića (29), ki z ženo Ivano (28) in dvema otrokoma prebiva v Oklaju. Ukvarja se z ekstenzivno živinorejo in proizvodnjo sira na surovem kraškem terenu, ki se spopada s podnebnimi spremembami.

Ekstenzivna živinoreja v Zagori – krave živijo v naravnem okolju

Ob tem mladem zakonskem paru na družinski kmetiji dela tudi Ivanin brat Marko Petrović (27). Vsi trije so končali fakulteto in se vrnili delat na podeželje.

Ivan je diplomiral iz informatike na Naravoslovno-matematični fakulteti v Splitu, Ivana iz agronomije v Zagrebu, Marko pa je končal Fakulteto za elektrotehniko in računalništvo.

»Za kmetovanje ne moreš biti nikoli preveč usposobljen,« nam je na začetku pogovora povedal Ivan in dodal: »Mi trije delamo vse, jaz urejam papirologijo in razpise, žena pridelavo in predelavo mleka, Marko pa prodajo in dostavo.«

Prirejo mleka z 20 kravami so začeli leta 2016, od takrat pa čredo vsako leto povečujejo. Danes imajo približno sto krav, od tega jih trenutno molzejo 70, dnevno pa dobijo 1300 litrov mleka, iz katerega izdelujejo različne sire. 

POGLEJTE VIDEO PRISPEVEK S KMETIJE.

Njihovo kmetijo obdaja 500 hektarjev kraških pašnikov, po katerih se krave na dnevni paši prosto sprehajajo. 

»V krogu petih kilometrov od naše kmetije ni žive duše, mi smo edini norci, ki tu delamo s kravami, brez vode. Imamo le dobro voljo in željo po delu na podeželju,« pravi ta mladi kmet.

Velika težava pa so zanje podnebne spremembe. Vse pogostejše suše in ekstremno visoke nenadne spremembe temperature pomembno vplivajo na njihovo poslovanje, saj zmanjšujejo prihodke kmetije.

Na posestvu so odvisni od lokalnega prostovoljnega gasilskega društva, ki jih oskrbuje z vodo, vendar deset kubičnih metrov komaj pokrije njihove dnevne potrebe. »Slikovito je delati, ko imaš nore razmere, s katerimi se drugi ne ukvarjajo,« komentira Ivan.

Dron v službi pastirja

Krave se pasejo ponoči, saj podnevi nima smisla zaradi prevelike vročine, ki živali odžene v prvo senco, kjer poležavajo več ur.

Zato jih na pašnik spustijo po večerni molži. »Nihče jih ne usmerja, same izbirajo, kam bodo šle, in to same najbolje vedo,« trdi Ivan in poudarja pomen blaginje živali.

Težava s prosto pašo pa se pojavi spomladi in jeseni, ko na pašnikih nastanejo mlake z vodo in se krave, ki uživajo v dišeči travi in obilici vode, nočejo vrniti na kmetijo.

Če jih ne pomolzejo dvakrat na dan, se jim razvije mastitis, čemur se na tej kmetiji poskušajo izogniti.

Tako se je Ivan domislil zanimivega načina, kako jih priklicati s pašnika, pri tem pa ni treba iskati vsake krave na petih kilometrih terena brez ceste za dostop. Njihove krave imajo namreč ovratnice z GPS, tako da v vsakem trenutku vedo, kje so.

»Kadar se nočejo vrniti domov, jih najdemo z dronom in preženemo nazaj. Dron ima zvočnik, ki predvaja lajež psov, in ko ga zaslišijo, se preprosto odpravijo proti kmetiji,« slikovito razlaga Ivan, ki mu nihče ni verjel, da bo ta ideja uspešna.

Na kmetiji redijo različne pasme krav, saj jih Ivan pogosto kupuje od drugih živinorejcev, ki opuščajo pridelavo. Nedavno je kupil čredo iz Slavonije, ljudje so, pravi, prodali celotno kmetijo. Lani je govedo kupil v Istri.

»Potrebnega je nekaj časa, da se te krave navadijo na novo okolje,« pravi Ivan in dodaja, da je njegova najljubša pasma krave na kmetiji rjava krava (Brown Swiss), ki se na podnebne spremembe najbolje odziva. Ta pasma ima odlično zmogljivost hoje, visoko toleranco za toplotni stres in se hitro prilagaja vsem vrstam okoliščin.

Njihov cilj je na kmetiji namestiti klimatski sistem. »V čim večji meri želimo preprečiti vročinski udar, da se mlečnost ne zmanjša in živali ne trpijo,« pravi Sarić.

Na srečo teh mladih kmetov pa so v primeru kakšnih zdravstvenih težav blizu veterinarji. V sosednjem Drnišu je veterinarska ambulanta z več specialisti, ki so pripravljeni pomagati, kadar koli je treba.

»Če je nujen primer, so tu v 15 minutah, za kar sem jim hvaležen. Pri nas imamo več veterinarjev kot krav, v Liki pa je le eden. Ko to vidim, se mi ljudje, naši kolegi, res smilijo,« poudari.

Sir, ki ljudi vrne v otroštvo

V sirarni pridelujejo sir izključno iz mleka s svoje kmetije. »To mleko je popolnoma drugačno od tistega, ki ga dobimo od krav, ki jih krmijo s silažo, kar daje našemu siru visoko kakovost,« pravi Ivan.

Izdelujejo skuto, kravji trdi sir, ovčji sir in sir iz meha – njihov najbolj iskan izdelek, ki ga edini na Hrvaškem izdelujejo po pravilih HACCP. 

»Sir iz meha je vse bolj iskan in povpraševanje je tolikšno, da ga vsako leto zmanjka. Ljudje ga obožujejo, saj jih popelje v nekdanje čase, mi pa ga izdelujemo po tradicionalnem receptu,« se pohvali mladi kmet in pove, da ovčje in kozje mleko nabavljajo pri kooperantih.

Sir iz meha nima pravilne oblike 

Navaden sir zori v aerobnih razmerah na policah, sir iz meha pa je v jagnječjem mehu oziroma v s soljo in strojenjem obdelani koži odrte živali. V anaerobnih razmerah zori od 45 do 60 dni, odvisno od letnega časa in stanja v zorilnici. Nima pravilne oblike, je grudast. Vzamejo ga iz meha in ga vakuumsko pakirajo po 30 dag.

Polovico letne proizvodnje prodajo v svoji trgovini v okviru sirarne IPAK, prodajo pa so povečali v restavracijah, ki so po pandemiji spremenile nabavno politiko in se usmerile v kakovostne domače izdelke.

»V okolici sirarne praktično ni restavracije, ki se bolj resno ukvarja z gostinstvom, ki sira ne bi kupovala od nas. Poleg tega del izdelkov prodamo domači trgovski verigi Djelo, pa tudi pršutoreznicam in delikatesam,« je povedal Sarić.

Načrti za prihodnost

Mlada trojica z družinske kmetije Promina namerava razširiti svojo čredo in kmetijo opremiti z novo tehnologijo. Želijo povečati proizvodnjo, si olajšati delo in kravam zagotoviti boljše razmere. Upajo, da bodo v prihodnosti obnovili kmetijo in enkrat imeli tudi svoje telice, za katere trenutno nimajo možnosti za rejo.

Zaradi vse večjega povpraševanja po njihovem siru je njihov cilj v naslednjih nekaj letih imeti 250 krav.

Ovratnica z GPS je najlažji način za iskanje pobeglih krav.

»Mleka nam primanjkuje, a ga ne nameravamo odkupovati od drugih pridelovalcev, pa tudi če bi hotel, nimam od nikogar,« je potrto izjavil Ivan.

Tako kot vse drugo je tudi cena krav zelo zrasla. Prej je povprečna krava stala okoli pet tisoč kun, vrhunska pa deset. Danes se je cena dvignila za sto odstotkov. »Krave, stare šest, sedem let, ne moreš kupiti za manj kot dva tisoč evrov, uvožene pa so še dražje,« je nejevoljno poudaril.

Uvožene pasme, kot je rjava krava (Brown Swiss), stanejo od tri do šest tisoč evrov, smo nedavno izvedeli v Švici.

Da bi posodobili svoje poslovanje, so se pred dvema letoma prijavili na razpis za 4. ukrep Programa razvoja podeželja Republike Hrvaške. Pred kratkim so dobili zeleno luč Agencije za plačilni promet – prejeli so pogodbo o sofinanciranju, zato bodo začeli posodabljanje.

Edina žalostna stvar je, da imajo za to le eno leto časa. Njihova pogodbena obveznost namreč določa, da morajo projekt zaključiti do 30. junija 2025. Niso edini na Hrvaškem, ki se spopadajo s problemom, da država za obdelavo projekta potrebuje dve leti, kmet pa za izvedbo le eno leto.

Z administrativnimi težavami se na tej kmetiji ubadajo vsak dan, napovedanega zmanjšanja birokracije pa še niso dočakali.

»S kmetijstvom se preprosto ne moreš več ukvarjati, če se ne razumeš na računalništvo, papirologijo, knjigovodstvo, davke – preprosto te ni. Tak čas je prišel,« je poudaril mladi kmet.

Te in številne druge ovire ne bodo omajale njegove družine, da bi opustili namere, ki prinašajo napredek vsej podeželski skupnosti. Prihodnost vidi v pridelavi hrane in verjame, da na dolgi rok to lahko uspe.

»Imam vizijo, kako bi to lahko bilo, ampak počasi, ‘pomalo’,« je sklenil Ivan Sarić z najpogostejšo besedo v dalmatinskem besednjaku.

Besedilo in fotografije: Leticija Hrenković, Agroklub.com, hrvaški partner v projektu Zelena SKP – zeleno ŽIVLJENJE