Avtor besedila in fotografij: Vedran Stapić, Agroklub.com, hrvaški partner pri projektu Zelena SKP, zeleno ŽIVLJENJE

Marljivi sadjar Oliver Pavić širi svoje nasade na Banovem brdu nad Belim Manastirjem, mandljem, marelicam in kutinam pa je dodal tudi številne ovce. In vse to z ekološkim kmetijstvom.

Medtem ko živo srebro kaže visokih 35 stopinj, me zgodaj popoldne na Banovem brdu nad naseljem Branjin Vrh (Beli Manastir) v sadovnjaku pričaka mladi kmetovalec v spremstvu psa z besedami: »A slišiš, kako cvrčijo? Tu pri nas je kot na morju.«

POGLEJTE KRATKO VIDEO PREDSTAVITEV EKOLOŠKE KMETIJE S SOSEDNJE HRVAŠKE.

Ko neutrudnim in glasnim baranjskim škržatom dodamo še sadovnjak mandljevcev in marelic, porasel s popolnoma porumenelo travo, nastane kulisa, ki bolj spominja na jug Italije kot na vzhod Hrvaške. Ti nasadi namreč ležijo na severu Baranje, le kakih 10 kilometrov od naše severne sosede Madžarske.

Našega gostitelja, mladega agronoma iz Osijeka, Olivera Pavića (36), smo zmotili pri obrezovanju marelic, pri tem opravilu pa mu pomaga Saneev Magar (26), Nepalec, ki je na baranjsko podeželje prišel pred letom in pol iz daljnega Katmanduja.

Denar, ki ga je zaslužil v gradbeništvu, je vložil v kmetijstvo

Oliver je leta 2014 diplomiral na Fakulteti za agrobiotehniške vede v Osijeku, in ker »z iskanjem službe v stroki ni imel prav veliko sreče«, je kmalu odšel na Hvar, kjer si je denar služil v gradbeništvu. Klic rodne Slavonije in Baranje pa je bil močnejši od sonca in morja, zato se je njegova mlada družina odločila vrniti in ustanoviti družinsko kmetijsko gospodarstvo. 

Ves denar, zaslužen v gradbeništvu, je vložil v nakup prvih 2,5 hektarja zemlje in se podal v avanturo, imenovano kmetijstvo. Pred devetimi leti, leta 2015, je posadil prve hektarje marelic in mandljevcev, ki jih je postopoma širil, in to z ekološko pridelavo. 

Zakaj ravno marelice in od kod vam ideja, da v Baranji posadite mandlje?

»Vodile so me potrebe trga. Obeh kultur na Hrvaškem primanjkuje,« pojasnjuje svojo odločitev Oliver.

Da je to res, potrjuje tudi podatek, da ima Hrvaška danes po evidenci Agencije za plačila v kmetijstvu, ribištvu in razvoju podeželja le 223 hektarjev marelic in 806 hektarjev mandljevcev.

Oliver in Saneev obrezujeta marelice po obiranju.

»Sadjarstvo je zahteven posel, marelice smo prvič obirali tretje leto. Sledili sta dve leti zmrzali in šele leta 2022 smo imeli dobro letino,« razkriva. Tistega leta so na hektar nasada pridelali pet ton sadja, kar je bil dobrodošel zaslužek za nove naložbe. Leto kasneje, po tem enem dobrem letu, so ponovno seštevali škodo zaradi pozebe v fazi cvetenja.

»Na našem trgu primanjkuje marelic, vendar jih je treba samo pridelati,« nam pove naš sadjar in razkrije, da pri marelicah ni nobenega odpada, porabijo vse. »Sadje druge kategorije gre za žganje in tudi njegova cena je razmeroma ugodna. Poleg tega mi ni treba celega poletja preživeti v sadovnjaku. Obirati začnemo na začetku junija in končamo na začetku julija.«

Po podatkih Državnega zavoda za statistiko je proizvodnja marelic na Hrvaškem v letu 2022 znašala 699 ton.

V teh nasadih so zasajene jedilne sorte marelic sungiant, goldrich, bergeron, thyrinthos in ogrska, najboljše od zasajenih 550 stebel na hektar.

»Sungiant obilno rodi, plodovi so lepega videza, njihov okus je odličen, po obiranju pa se dobro ohranijo, kar je za nas pomembno,« našteva prednosti, saj gredo marelice neposredno do potrošnikov. V Osijeku imajo sezonsko stojnico, kjer dnevno prodajo od 100 do 150 kg po ceni tri evre za kilogram, s čimer so zadovoljni tako kupci kot tudi prodajalci. Prvi zato, ker jedo ekološko pridelano sadje iz bližnje okolice, drugi pa zato, ker ustvarijo več prihodkov kot s prodajo velikim odkupovalcem, kjer so se cene gibale med 1,3 in 1,7 €/kg, nam pove sadjar.

Mandlji so večinoma sorte nonpareil, Pavićevi pa njihova ekološka jedrca prodajajo po ceni 12 €/kg.

10 hektarjev lastnih sadovnjakov z ekološko pridelavo

Pavićevi še naprej sadijo in danes z ekološko pridelavo obdelujejo skupaj 10 hektarjev lastnih sadovnjakov – tri hektarje z marelicami, šest z mandlji in enega s kutinami.

»Tukaj so odlične razmere za sadjarstvo, dovolj sončnih ur, malo bolezni, rešiti moramo le vprašanje vode,« nam pove sogovornik.  

»Beli Manastir ima na leto toliko padavin kot Hvar, in to ve le malo ljudi,« pove Oliver in doda, da so temperature morda celo višje. Njihovi mandljevci in marelice so zacveteli že konec februarja, kar se še ni zgodilo. »Vse je bilo zrelo dva tedna prej kot po navadi. Zato moramo rešiti vprašanje namakanja, da bi imeli več pridelka in dosegli večjo odpornost proti podnebnim spremembam,« poudarja.

Na posestvu Pavićevih so trije psi čuvaji. Zara, Gara in Sofija. Na sliki Zara, hrvaški ovčar, budno čuva ovce.

Medtem ko hodimo po sadovnjaku, ki ga Saneev pridno obrezuje, Oliver pa »popravlja«, zaslišimo blejanje in kmalu pridemo do ovac. Oliver nam pokaže, da se tukaj vse dogaja krožno: oni obrezujejo, ovce pa bodo to obrezano listje kmalu pojedle. »Nato poberemo veje, zmulčimo in to je to. Krožno gospodarstvo.«

Ovce so izpustili iz ograde, hrup se je polegel, saj so utihnile ter začele žvečiti sveže obrezano listje marelic. 

Simbioza ovac in sadnega drevja

Od kod ideja, da sadjarstvo razširi na rejo ovac? Vse se je začelo pri tastu, saj njegov nasad sliv »očistijo« ovce, razkrije Oliver in doda, da je obiskal številne kmetije na Hrvaškem, preden se je odločil zanje. 

»Pod tem sadovnjakom smo imeli okoli pet tisoč kvadratnih metrov zapuščenih površin. S kosilnicami in bagri smo se borili, da smo vse to uredili, nato pa so ovce to z lahkoto rešile v enem mesecu,« z nasmehom pripoveduje o začetkih njihove ovčereje, s prvimi 20 ovcami. 

Ovce smukajo listje sveže obrezanih marelic. ​​

»Čredo smo vsako leto povečevali; nekaj smo kupili, obenem pa obdržali vse kakovostne samice za razplod,« pojasnjuje ta vsestranski agronom in razkriva, da se ne namerava ustaviti, ampak želi čredo povečati na približno 500 glav.

Hrano zanje pridelujejo sami, saj imajo zakupljenih nekaj obdelovalnih površin, kjer z lastno mehanizacijo pridelujejo ekološki oves in lucerno. Tudi njihove ovce so del ekološkega kmetijstva – sadovnjak očistijo plevela, hkrati ga pognojijo in tako zaokrožijo pridelavo ter optimizirajo stroške.

In zakaj se je odločil za ekološko kmetovanje?

»Na začetku sem menil, da bo to najenostavnejša oblika pridelave, vendar to ni zgolj – pusti in bo že samo šlo naprej. Tu je veliko več dela, ročnega, zato pa obstajajo finančne spodbude,« pravi Oliver in poudarja, da je o dobičkonosnosti mogoče govoriti le, če je v ekološki pridelavi tudi končni izdelek. 

Po drugi strani, dodaja, se z ovčerejo redkokdo ukvarja zaradi dobička, to moraš imeti rad. O finančnem dobičku je mogoče razmišljati šele po več letih dela in vlaganj, ko se nabereta dolgoletno znanje in trud, dodaja.

Ovce dajejo veliko, so vzdržljive, a tudi zahtevajo svoje. Seveda morajo imeti hrano in vodo vse leto.

»Tukaj se pasejo šest ali sedem mesecev. Začnemo tretji ali četrti mesec pa vse do novembra ali decembra, odvisno, kakšno leto je,« opiše. Zunaj tega obdobja jih je treba krmiti. Tako kot zdaj poleti, ko je velika vročina.

Preizkusili so številne pasme ovac. »Če bi obstajala idealna pasma, bi vsi imeli samo to,« se zasmeje Oliver in razkrije, da so njihovi ovni francoske pasme charollais in berrichon, medtem ko vidimo tudi številne glave drugih pasem: pramenka, lička in travniška ovca. »Imamo tudi pasmo merino würtemberg, ki se je izkazala za najboljšo v naših razmerah,« dodaja. 

Kakšne pa so razmere na področju prodaje? 

»Največ prodamo na hišnem pragu,« razkriva in doda, da število kupcev raste, o večjem odkupu pa za zdaj ne razmišlja. Trenutna cena je pet evrov na kilogram žive teže. 

Na severni strani Banovega brda je nekaj tisoč ovac, od naselja Branjin Vrh prek Popovca in Branjine, Podolja in Topolja vse do Draža in Gajića.

»Težava nastane pri zakolu. Za zdaj nam še dovolijo zakol na posestvu, kako bo v prihodnje, pa bomo še videli,« je zaskrbljeno dejal.

Nepalci kot trajna kadrovska rešitev?

Pri delu mu pomagajo trije delavci iz Nepala, na poti pa je že četrti, ki se jim bo kmalu pridružil.

»V Baranji je težava z delovno silo, delo poteka sedem dni na teden in številnim to predstavlja oviro,« pravi Oliver, ki se je pred nekaj leti odločil za zaposlitev delavcev iz Nepala in ni mu žal. »Zelo sem zadovoljen,« pripomni in pove, da so nepalski mladeniči na njegovi kmetiji neprekinjeno že leto in pol. 

Zagotavlja jim nastanitev in hrano ter začetno plačo 700 evrov, poleg tega pa dobijo še nagrade in dodatke, odvisno od rezultatov in nadur. »Skupaj z mojo ženo in otroki smo jih sprejeli kot del družine. Hodijo na bazen, igrajo nogomet, fantje so zares super,« jih pohvali. 

Hindujci so, delavni, jih opiše Oliver in pravi, da nima nobenih pripomb, da vse deluje in da jim »ni nič težko«. 

To je njihov prvi angažma na Hrvaškem in zdi se, da je zadovoljstvo obojestransko.

»Tu je bolje kot v Nepalu, z vsem sem zadovoljen,« potrdi Saneev, ki je v iskanju bolje plačanega dela prepotoval 6000 kilometrov.

»In Oliver je dober šef,« nasmejano doda mladi simpatični Nepalec. »Dela je dovolj, nastanitev je dobra, hrana tudi. Tukaj sem zadovoljen, rad delam v kmetijstvu,« poudari v mešanici angleščine in hrvaščine.

In da se je ta mala nepalska kolonija odlično vklopila v baranjski vsakdan, potrjuje informacija, da se po našem pogovoru odpravljajo na »fišijado« v bližnji Luč, kjer se ne bodo pomerili v kuhanju ribjega paprikaša, temveč bodo pripravili tipično nepalsko pikantno jed in tako pokazali, da so tudi oni mojstri kotla.